Doba Vikingov se ni pričela nenadoma ampak kot posledica številnih dogodkov in selitev s svojim začetkom že pred našim štetjem.
V letih okoli 800n.št. je bila Skandinavija podvržena številnim spremembam. Ustvarile so se trgovske poti s Slovani, ki so vodile do Bizanca ter naprej do Perzije. Danski kralji so pričeli tvoriti enoten narod. Področje Norveške pa je ostalo izolirano in podrejeno tradiciji. Področja Švedske in Danske so tako postajala bolj in bolj bogata, ostali pa so šele stopali po njunih poteh.
Prvi Vikinški napad so izvedli Norvežani okoli leta 793, nato pa še leto in dve kasneje. Ti napadi so prvi znanilci Vikinške dobe.
Tako kot je prihajalo do sprememb v družbenih ureditvah tako je prihajalo do sprememb tudi pri Runah. Iz Starejšega Futharka se je pričel razvijat Mlajši Futhark. Rune, ki sestavljajo Mlajši Futhark so sicer prišle v uporabo že prej, okoli leta 600n.št., a sistematična ureditev se je pojavila šele dve stoletji kasneje, ko je bila sestavljena nova, šestnajst-znakovna abeceda in ko je le-ta postala uporabljena po celi Skandinaviji.
Nova abeceda je izključno skandinavska iznajdba, čeprav jo najdemo tudi po drugih deželah poseljenih z germanskim ljudstvom pa so jo tja zanesli s trgovskimi potmi in se ni prijela.
Razvoj je potekal v okviru tradicije znotraj družbe, kar je razvidno iz enotnosti in hitrosti nastanka in širjenja Mlajšega Futharka. Njegovo nastajanje in širjenje je v številnih pogledih enako kot je bilo pri Starejšem. Obstaja pa velika razlika: mlajši je bil bistveno hitreje podvržen spremembam, kar je posledica večje razdrobljenosti med plemeni in s tem med tradicijami.
Pojavilo se je več abeced, ki so se med seboj le malo razlikovale. Spremenjeno je bilo lahko zaporedje Run ali oblika, kar je ustrezalo različnim magičnim in lingvističnim potrebam. Zanimivo je, da je jezik ob tem, ko je razvijal vedno bolj zapleten sistem glasov, hkrati znižal število znakov, ki te glasove predstavljajo. Možno je bila to posledica vpliva magično-verskih dejavnikov.
Tudi Mlajši Futhark je sestavljen iz treh Aettov, ki se začenjajo enako kot so se pri Starejšemu. Ostali znaki so zamenjali svoje relativne pozicije ali so bili izpuščeni. Nekateri znaki so se pojavili na novo. Vsi predstavljajo določen glas, ki je hkrati tudi začeten glas v izgovorjavi imena Rune. Znaki, ki so bili prej sestavljeni iz dveh navpičnic, se sedaj združeni, tako da imajo vse Rune le eno navpičnico.
Čeprav lahko iz dobe Vikingov najdemo zapise na enakih predmetih kot v prvi dobi pa prevladujejo zapisi na spominskih kamnih in talismanih.
Vrezovanje Run v nagrobnike in kasneje na spominske kamne ima svoje korenine že v prvi dobi, ko so vrezovali Rune na nagrobnike. Sedaj kamni niso več nujno povezani z grobovi zaradi česar jih imenujemo spominski; tradicija vrezovanja vanje pa je nastala okoli leta 800n.št. na Danskem. Na sebi nosijo sporočila o določenih dogodkih, avtorju ali kultu, ki ga je postavilo. Dogodki so bili lahko smrt posameznika ali številnih bojevnikov, ki so padli v bitki, lahko pa tudi spomin na določeno bitko. Napisi lahko tvorijo določeno obliko, lahko jih spremljajo ostali ideografski znaki (sončno kolo - svastika, trije rogovi - znak Odhinnovega kulta), lahko pa so napisani v obliki verzov. Pri verzih je tudi možno, da se vrstica lomi znotraj besede, kar nakazuje na magično uporabo Run.
Vikingi so številnim predmetom dali magično moč in jih uporabljali kot talismane. Nekateri so bili pravi talismani, drugi pa razni predmeti v splošni rabi, ki so jih naknadno nabili z runsko močjo. Pogosto je šlo za talismane zaščite, pridobivanju magične moči. Prisotni pa so tudi talismani, s katerimi je želel vrezovalec prizadejati škodo in nesrečo osebi, proti kateri je bil le-ta naperjen.