Rune so se kot sistem prvič pojavile okoli leta 50 našega štetja, v nesistematični obliki pa so se pojavile že dolgo pred tem.
Runski simboli so sami po sebi brezčasni, zato je sam čas in kraj njihovega razvoja težko ugotoviti. O samem izvoru obstajajo štiri teorije:
Teorijo je prvi zapisal L.F.A. Wimmer leta 1874 in temelji na hipotezi, da so germanska ljudstva prišla v kontakt z Rimljani od katerih so prevzeli abecedo. Zaradi razširjenih trgovskih poti je le-ta kmalu prišla v Skandinavijo in od tam na vzhod.
Teorija je precej verjetna, saj so te trgovske poti resnično obstajale in vpliv Rimljanov na življenje severnih ljudstev ni bil zanemarljiv.
Grško teorijo je prvi omenil Sophus Bugge v letu 1899 in pravi, da so severnjaki svojo pisavo našli bolj na vzhodu, ko so se srečali s helensko kulturo ob Črnem morju, od koder so jo nato prinesli domov. Teorija se zdi kar verjetna, a ima veliko pomanjkljivost - Germani pred letom 200n.št. niso mogli priti v stik z Grki, stari zapisi pa so nastali mnogo pred tem časom. Možno pa je, da so severnjaki prišli še pred prvim dokumentiranim zapisom o tem srečanju v stik z Grki, a o tem žal nimamo nobenih podatkov.
Etruščanska teorija je med vsemi najbolj zanimiva in je tudi privabila številne privržence. Prvi jo je postavil C.J.S. Marstrander leta 1928, v letu 1937 pa jo je nadaljeval Wolfgang Krause. Teorija predvideva, da so germanska ljudstva, ki so živela v Alpah, prevzela severno-italijansko pisavo že zelo zgodaj - že okoli 300pr.n.št. - in jo razširila proti severu in vzhodu. Proti tej teoriji govori le dejstvo, da imamo prve zapise o pisavi šele iz leta okoli 50n.št., zagovarja pa jo germanski zapis v etruščanski pisavi, ki datira okoli leta 300pr.n.št. Ta zapis ima več znakov, ki so podobni bodočim Runskim in zaradi tega verjetno predstavlja najbolj verjetno teorijo o izvoru Run.
Ideja, da so Rune povsem Germanskega izvora je nastala v poznem 19. stoletju in naj bi se razvile iz ideografske pisave. To teorijo potrjuje dejstvo, da so Germani imeli ideografski sistem, a ga niso uporabljali za pisanje. Možno pa je, da je ideografski sistem vplival na obliko kasnejših znakov.
Prvi najden zapis je Meldorska broška, ki je nastala okoli leta 50n.št. Od tedaj naprej se je abeceda ohranjevala v približno enotni obliki skozi tisoč let z le eno večjo oblikovno spremembo, ki se je zgodila približno na polovici njihovega obstoja - nastanek Mlajšega Futharka iz Starejšega.
Starejši Futhark je zgrajen iz 24 znakov, urejenih po posebnem ključu. To ureditev najdete tudi na tej strani. Samo zaporedje Run je trdno določeno, edini variaciji sta 13 in 14 Runa, ki občasno zamenjata svoja položaja, isto pa se večkrat zgodi tudi z 23 in 24 Runo. Treba je omeniti da do tega pride na sredini in na koncu abecede in je posledica samega sistema. Od najstarejše najdbe, Meldorske broške, ki datira nekje v leto 50n.št., pa do najdb, ki datirajo v leto 250n.št. njihovo število narašča in najdemo jih lahko že po celem ozemlju, ki so ga Germani naselili. To namiguje, da se je abeceda širila od zaselka do zaselka. Prvi zapisi so bili vrezani na materialih, ki so z leti izginili - kosti, les - zato je iz tega časa malo najdb. Tiste, ki so odkrite, so zapisane na kamenju ali kovini. V večini so v tem času ogromno pisali na mobilne predmete, zato kraj nastanka zapisa ne more biti točno določen. Ljudje so se tedaj preseljevali in s seboj nosili tudi Runske zapise, ali pa so jih jemali s seboj na bojne pohode.
Zapisi iz tega časa se nahajajo predvsem na raznem orožju, fibulah (broškah), amuletih, nagrobnikih, rogovih in prstanih. Običajno so imeli poleg sporočilne vloge tudi magično vlogo zaščite in moči. Predvsem orožje je bilo pogosto označeno z Runami. Sporočilo je običajno omenjalo ime orožja ter urok, ki je bil naj njim izrečen. Okrasje je bilo pogosto označeno s formulami za zaščito in srečo. Predmeti so pogosto nosili ime izdelovalca, pa pogosto v sebi skrivajo tudi skrivno sporočilo - določeno kombinacijo Run, ki tvorijo magično formulo.