Sovraštvo je čustvo, ki ga ni priporočljivo gojiti v sebi, saj nam zamegli um in nas spelje z začrtane poti. Hkrati je to zelo nasprotujoče si čustvo; po eni strani osebe ne moremo videti, a po drugi strani nas nanjo veže močna čustvena vez (čeprav sovražna je še vedno vez). Čeprav tega ne želimo, je sovražnik stalno v naši glavi. Zato se poskušajmo najprej otresti navezanosti nanj; tudi sovraštvo bo tako zbledelo. A če nas ta oseba namerno ovira in nam onemogoča nadaljnje potovanje, se je potrebno ozreti na drugačne, bolj direktne metode.
Tokrat predlagam za izvedbo rituala zaprt, varen prostor. Kot v večini primerov, je tudi tu najboljši čas noč. Za prostor je pomembno, da nam daje občutek varnosti in hkrati moči, občutek popolne oblasti nad situacijo. Topla svetloba sveč ali ognja je priporočljiva (Nikar ne zažgite česa dragocenega!). Primerna je kakšna močna, polna glasba.
Prižgite sveče, po želji tudi glasbeno podlago. V sebi naberite ves gnev, sovraštvo in ostala občutja, ki vas prevevajo ob misli na sovražno osebo. Predstavljajte si ga pred seboj.
„Mogočni vetrovi severa, juga, vzhoda in zahoda, bodite pozdravljeni! Kličem vas k mojemu Delu! Pridite in mi pomagajte!“Vsem omenjenim nazdravimo z izbrano pijačo! Pri tem si predstavljamo, kako vase zlivamo moč in energijo omenjenih sil.
„Uruz!“ Vase prikličemo dogodke, ko nas je sovražnik onemogočil ali zatiral. Napolnimo se z željo po svobodi. Počutimo se kot ujeta divja žival. V nas se nabira moč in volja do rešitve našega položaja. Spijemo izbrano pijačo!
„Thurisaz!“ Ponovno nazdravimo in v sebi nabiramo prvinskost, občutke, ki jih civiliziranci skoraj več ne premorejo. Ponovno smo se vrnili na začetno stopnjo razvoja. Smo divjaki, ki znajo težave rešiti na neposreden način.
Polni omenjenih občutkov svojo pozornost usmerimo proti sovražniku. Nazdravimo: „Eihwaz! Tiwaz! Elhaz!“ in se v mislih spravimo nanj. Prisilimo ga v njegov konec. Njegov konec je naša zmaga! Ko se v mislih z njim soočimo, uporabimo vso svojo moč in tu nabrana znanja, ga stisnemo v kot in premagamo! Vizualiziramo boj. Bolj kot je podroben, bolj kot je resničen, bolj kot je prvinski, bolje je.
Ko je boj zaključen se umirimo, nazdravimo si ob naši zmagi in počasi pričnemo zaključevati naše Delo. Zahvalimo se vsem silam in bogovom, ki so nam priskočili na pomoč. Svoje vtise vpišemo v dnevnik. Ritual zaključimo z besedami: „Naj se zgodi moja volja!“ Pogasimo sveče.
Ob srečanju s sovražnikom se zavedamo, da smo ga že enkrat premagali. Še vedno je sicer nevaren, a enkrat je bila zmaga že naša. Spopad naj bo tak, kot je bil v mislih: direkten in neusmiljen. Seveda pesti ali celo orožje tu niso več primerni (!!!), tu se poslužujemo bolj civiliziranih metod – verbalni spopad! Med spopadom se zavedajmo našega nadrejenega položaja, bodimo višji kot je on in se ne spuščajmo na njegov nivo! S tem bomo premagali njega na njegovem lastnem bojišču, osramotili pa ga bomo tudi pred ostalimi.